Izpodbojnost izjave o priznanju očetovstva v luči najnovejših odločitev Ustavnega sodišča RS

Strokovni članek je objavljen tudi v SODNI PRAKSI

PP20-21, 2kol

Družinsko pravo

Avtor: Jernej Velikovnja, univ. dipl. pravnik, odvetnik

Ustavno sodišče RS je 11. februarja 2016 v zadevi U-I-129/15 s sklepom zavrglo zahtevo Višjega sodišča v Mariboru (predlagatelj)[1] za oceno ustavnosti prvega in drugega odstavka 99. člena Obligacijskega zakonika (OZ).[2] Za sodno prakso pa je bistveno bolj kot sam sklep, ki je procesne narave, pomembno stališče, ki ga je v obrazložitvi tega sklepa zavzelo Ustavno sodišče RS. V obrazložitvi sklepa je namreč Ustavno sodišče RS precej nazorno nakazalo smer, ki bi jo morala sodišča zavzeti v zvezi s prekluzivnimi roki, ki omejujejo posameznika pri izpodbijanju podane izjave o priznanju očetovstva.

 

Ustavno sodišče RS v pričujočem sklepu formalno sicer ni obravnavalo ustavnosti 99. člena OZ, vendar pa glede na dokaj jasno stališče, ki ga je zavzelo v obrazložitvi tega sklepa, menim, da bi moralo priti do radikalne spremembe dosedanje sodne prakse na področju izpodbijanja izjav o priznanju očetovstva. V skladu z ustaljeno sodno prakso so bili doslej očetje, ki so pred pristojnim organom priznali očetovstvo (v nadaljevanju: »očetje po priznanju«[3]), omejeni z objektivnim triletnim prekluzivnim rokom, v katerem so morali vložiti tožbo za izpodbijanje svoje izjave o priznanju očetovstva. Začetek teka tega roka je bil vezan na objektivno dejstvo, tj. na dan, ko je »oče po priznanju« pred pristojnim organom podal izjavo o priznanju očetovstva.

 

Zapolnjevanje pravne praznine s sodno prakso

 

Naj se najprej dotaknem veljavne ureditve izpodbijanja očetovstva s strani očeta, ki je po določbi 88. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR)[4] priznal otroka za svojega.[5] V realnem življenju namreč niso tako redki primeri, ko se naknadno (po določenem daljšem obdobju) ugotovi, da »oče po priznanju« sploh ni biološki oče tega otroka. Pri tem se postavi vprašanje, kakšne pravice ima ta oseba, ki je sicer ob strinjanju otrokove matere priznala očetovstvo, a pozneje ugotovila, da ni biološki oče otroka. Te situacije ZZZDR ni predvidel. ZZZDR je namreč uredil zgolj možnost:

– moža, da izpodbija očetovstvo otroka, ki ga je rodila njegova žena v zakonski zvezi ali pred pretekom tristo dni od prenehanja zakonske zveze,[6] če misli, da ni njegov oče;[7]

– matere, da izpodbija, da je oče njenega otroka tisti, ki velja po tem zakonu za njegovega očeta;[8]

– otroka, da s tožbo izpodbija, da je njegov oče tisti, ki po tem zakonu velja za njegovega očeta;[9]

– tretjega, ki misli, da je oče otroka, da lahko izpodbija očetovstvo tistega, ki po tem zakonu velja za otrokovega očeta.[10]

 

Kot vidimo, ZZZDR posebne tožbe na izpodbijanje očetovstva za »očete po priznanju« ni predvidel. Pravno praznino so doslej sodišča zapolnjevala s smiselno uporabo določb OZ, ki se nanašajo na izpodbijanje pogodb oziroma pravnih poslov. Vrhovno sodišče RS je v zvezi s to problematiko v sklepu II Ips 528/2006 z dne 25. januarja 2007 pojasnilo, da se je »v sodni praksi že pred desetletji uveljavila posebna tožba«,[11] s katero »je mogoče veljavnost že danega priznanja očetovstva izpodbijati zaradi sile, zmote ali prevare«,[12] pri čemer pa »taka tožba res ni posebej urejena v ZZZDR ali omenjena v 27. poglavju Zakona o pravdnem postopku (ZPP),[13] je pa mogoča in se zanjo uporabljajo vsakokrat veljavna splošna obligacijska pravila«.[14]

 

V skladu z ustaljeno sodno prakso tako lahko »oče po priznanju« izjavo o priznanju očetovstva izpodbija zaradi napak volje, tj. zaradi grožnje, sile, zmote ali prevare, pri čemer pa je bil v skladu z dosedanjo sodno prakso omejen s prekluzivnimi roki iz prvega in drugega odstavka 99. člena OZ. Izjavo je, upoštevaje uveljavljeno sodno prakso, namreč lahko izpodbijal v roku enega leta od dneva, ko je izvedel za razlog izpodbojnosti, oziroma enega leta od prenehanja sile (subjektivni rok), vendar najpozneje v treh letih od podaje izjave.[15] Sodišča so namreč doslej v zvezi z izpodbijanjem izjave o očetovstvu nekritično uporabljala vsa določila OZ, ki se nanašajo na izpodbijanje pogodb.

 

Neskladnost obstoječe sodne prakse z Ustavo RS

 

Ustavno sodišče RS v predmetnem sklepu, s katerim je zavrglo zahtevo predlagatelja za oceno ustavnosti drugega in tretjega odstavka 99. člena OZ, pritrjuje dejstvu, da se je zaradi pravne praznine v sodni praksi slovenskih sodišč res izoblikovala sodna praksa, na podlagi katere je »oče po priznanju« omejen s prekluzivnimi roki iz 99. člena OZ. Ustavno sodišče RS je pri tem poudarilo kontinentalno podstat našega pravnega sistema, na podlagi katere sodišča pri nas niso formalno vezana na ustaljeno sodno prakso, zaradi česar lahko odstopijo od take sodne prakse, če menijo, da sodna praksa ni ustrezna in če odstop od nje ni samovoljen ter ga sodišče obrazloži z razumnimi pravnimi argumenti. Nadalje pa je sodišče svojo odločitev o zavrženju zahteve za oceno ustavnosti dodatno obrazložilo z argumentom, da če samo sodišče (predlagatelj zahteve za oceno ustavnosti) meni, da ima v konkretnem primeru uporaba metode sklepanja po analogiji protiustavne posledice, potem je sodišče tisto, ki je samo dolžno najti ustrezen način zapolnjevanja pravne praznine, ki bo skladen z Ustavo RS, pri čemer je intervencija Ustavnega sodišča RS lahko zgolj ultima ratio zagotavljanja ustavnosti.

 

Iz vsebine zadevnega sklepa Ustavnega sodišča RS tako smiselno izhaja, da bi moralo že samo sodišče (predlagatelj) pretehtati, ali je uporaba objektivnega prekluzivnega roka iz drugega odstavka 99. člena OZ nujna tudi v primeru izpodbijanja izjave o očetovstvu. Če torej sodišče ugotovi, da uporaba te določbe v primeru izpodbijanja izjave o očetovstvu ni nujna oziroma ima uporaba take določbe celo protiustavne učinke, potem je že samo sodišče dolžno odstopiti od obstoječe sodne prakse in take določbe ne sme uporabiti.

 

Sklep

 

Glede na dokaj jasno stališče, ki ga je Ustavno sodišče RS zavzelo v obrazložitvi zadevnega sklepa, ki je po svoji naravi sicer procesen, menim, da bo prišlo do korenite spremembe sodne prakse v zvezi s prekluzivnimi roki, ki omejujejo »očete po priznanju« pri izpodbijanju izjav o priznanju očetovstva.

 

V skladu z dosedanjo sodno prakso namreč »očetje po priznanju« po preteku treh let, odkar so pred pristojnim organom podali izjavo o očetovstvu, te izjave niso mogli več izpodbijati. S tem pa dejansko tudi niso več mogli vplivati na pravno vez med očetom in otrokom, čeprav ta ni ustrezala biološki resničnosti. Pri tem ne gre zanemariti, da gre v odnosu med očetom in otrokom za eno od najpomembnejših življenjskih vezi.

 

Menim, da bo bodoča sodna praksa šla v smeri, da se bo v zvezi z izpodbijanjem izjave o očetovstvu uporabljal zgolj prvi odstavek 99. člena OZ, ki določa enoletni subjektivni rok za vložitev izpodbojne tožbe. Glede na to bo tako »oče po priznanju« pri vložitvi tožbe za izpodbijanje izjave o očetovstvu omejen zgolj z enoletnim subjektivnim rokom, ki teče od dneva, ko je zvedel za razlog izpodbojnosti, oziroma z enoletnim rokom od prenehanja sile. Uporaba določbe drugega odstavka 99. člena OZ, ki določa triletni objektivni prekluzivni rok od podaje izjave o priznanju očetovstva, je namreč po mojem mnenju ustavnopravno sporna, saj posega v osebnostno pravico »očeta po priznanju« iz 35. člena Ustave RS. Triletni rok se namreč lahko izteče že v času, ko »oče po priznanju« niti ne ve, da sam ni biološki oče tega otroka.

 

Pri tem ne gre spregledati niti enotnega stališča, ki ga je Ustavno sodišče RS zavzelo v sorodnih zadevah U-I-328/05 z dne 18. oktobra 2007,[16] U-I-85/10 z dne 13. oktobra 2011,[17] U-I-30/12 z dne 18. oktobra 2012[18] in U-I-251/14 z dne 21. oktobra 2015,[19] v katerih je presojalo ustavnost določb ZZZDR o prekluzivnih objektivnih rokih, ki jih je omenjeni zakon določal v zvezi z  ugotavljanjem in izpodbijanjem očetovstva. V vseh teh zadevah je Ustavno sodišče RS take roke razveljavilo kot neskladne s 35. členom Ustave. V obrazložitvi odločbe U-I-251/14 z dne 21. oktobra 2015, v kateri je Ustavno sodišče RS presojalo ustavnost drugega odstavka 96. člena ZZZDR, je tako  zapisalo:

»Nedopusten je način določitve objektivnega prekluzivnega roka za vložitev tožbe za izpodbijanje očetovstva, ker nesorazmerno omejuje pravico domnevnega očeta, da uskladi pravno stanje starševstva z biološko realnostjo; teža posledic ocenjevanega posega ni sorazmerna koristim, ki jih izpodbijana zakonska ureditev prinaša. Protiustavno je, da domnevni oče ne more več izpodbijati očetovstva, čeprav subjektivni rok enega leta od tedaj, ko je izvedel za okoliščine, ki vzbujajo dvom, ali je otrok njegov, še ni potekel, potekel pa je rok petih let po rojstvu otroka, ne glede na seznanjenost domnevnega očeta z za vložitev izpodbojne tožbe pravno pomembnimi okoliščinami.«

 

Po analogiji bi enaki razlogi, kot jih je v citirani odločbi navedlo Ustavno sodišče RS, morali sodišča voditi tudi k neuporabi določbe drugega odstavka 99. člena OZ pri izpodbijanju izjave o priznanju očetovstva. Neuporaba omenjene določbe o triletnem prekluzivnem roku pri izpodbijanju izjave o očetovstvu pa je utemeljena tudi na načelu, da je treba bistveno različne primere tudi različno urejati. Upoštevati je treba, da izjava o priznanju očetovstva ni klasičen pravni posel, saj posega v osebnostne pravice posameznika, pri čemer ne gre pozabiti, da gre v odnosu med očetom in otrokom za eno od najintimnejših in čustvenih vezi v človekovem življenju. Tukaj pa bi pozval zakonodajalca, naj zadevno pravno praznino na področju izpodbijanja očetovstva s strani »očetov po priznanju« čimprej tudi formalno zakonsko uredi, saj gre pri tem za zelo specifično področje, ki ga v celoti ni mogoče podrediti ureditvi na področju dvostranskih obligacijskih razmerij.

 

Naj sklenem še z enim vidikom zadevnega sklepa Ustavnega sodišča RS št. U-I-129/15 z dne 11. februarja 2016. Slednje je namreč v obrazložitvi sklepa (sicer posredno) zavzelo stališče, naj bodo sodišča v svojih odločitvah in pri zapolnjevanju pravnih praznin pogumnejša in bolj samoiniciativna. Pri tem naj ne zgolj nekritično sledijo uveljavljeni sodni praksi, če je ta že na prvi pogled neustavna oziroma nepravična.

 

Ta del obrazložitve predmetnega sklepa Ustavnega sodišča RS se mi zdi še pomembnejši za kakovost sodnih odločb, saj sam menim, da bi morala biti sodišča pri zapolnjevanju pravnih praznin in nejasnih zakonskih določil bistveno ustvarjalnejša in pogumnejša.

 

Včasih se mi namreč poraja občutek, da se sodniki bojijo svoje ustvarjalnosti, čeprav za to ni nobene potrebe, saj bi prav ustvarjalnost sodnikov, podprta z močjo argumentacije, pripomogla h kakovostnejši sodni praksi.

 

[1] Višje sodišče v Mariboru je kot predlagatelj zahteve za oceno ustavnosti menilo, da je uporaba prekluzivnih rokov iz prvega in drugega odstavka 99. člena OZ pri izpodbijanju izjave o očetovstvu neustavna.

[2] Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl.

[3] Ta izraz uporablja tudi Ustavno sodišče RS v sklepu št. U-I-129/15 z dne 11. februarja 2016, zato ga bom v nadaljevanju tega prispevka uporabljal tudi sam.

[4] Ur. l. SRS, št. 15/76 in nasl.

[5] Oče lahko prizna otroka za svojega pri centru za socialno delo ali pred matičarjem ali v javni listini ali v oporoki (88. člen ZZZDR).

[6] Za očeta otroka, rojenega v zakonski zvezi ali v dobi tristo dni po prenehanju zakonske zveze, velja mož otrokove matere (86. člen ZZZDR).

[7] Člen 96 ZZZDR.

[8] Člen 97 ZZZDR.

[9] Člen 98 ZZZDR.

[10] Člen 99 ZZZDR.

[11] Sklep Vrhovnega sodišča RS št. II Ips 528/2006 z dne 25. januarja 2007.

[12] Prav tam.

[13] Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.

[14] Sklep Vrhovnega sodišča RS št. II Ips 528/2006 z dne 25. januarja 2007.

[15] Glej na primer sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 1096/99 z dne 10. novembra 1999.

[16] Ustavno sodišče RS je z omenjeno odločbo delno razveljavilo določbo prvega odstavka 92. člena ZZZDR, v delu, v katerem je določala, da lahko otrok vloži tožbo za ugotovitev očetovstva najpozneje pet let od dneva, ki je postal polnoleten.

[17] Ustavno sodišče RS je z omenjeno odločbo delno razveljavilo določbo prvega odstavka 98. člena ZZZDR, v delu, v katerem je določala, da lahko otrok vloži tožbo za izpodbijanje očetovstva najpozneje pet let od dneva, ki je postal polnoleten.

[18] Ustavno sodišče RS je z omenjeno odločbo delno razveljavilo določbo drugega odstavka 92. člena ZZZDR, v delu, v katerem je določala, da se lahko tožba za ugotovitev očetovstva vloži najpozneje eno leto po smrti domnevnega očeta.

[19] Ustavno sodišče RS je z omenjeno odločbo razveljavilo določbo drugega odstavka 96. člena ZZZDR, v delu, v katerem je določala, da lahko mož vloži tožbo za izpodbijanje očetovstva otroka, ki ga je rodila njegova žena, najpozneje pet let po rojstvu otroka.