Poslovna odškodninska odgovornost avtošole

Strokovni članek je objavljen tudi v PRAVNI PRAKSI

Avtor: Jernej Velikonja, univ. dipl. pravnik, odvetnik

 

V pričujočem prispevku obravnavam odškodninsko odgovornost avtošole[1] za škodo, ki jo kandidat utrpi med praktičnim usposabljanjem za pridobitev vozniškega izpita. V preteklosti je bilo sporno, kakšna je narava te odškodninske odgovornosti, saj so višja sodišča nemalokrat zavzela stališča, da gre za objektivno odgovornost avtošole.[2] V zadnjem času pa se je v sodni praksi izoblikovalo enotno stališče, da gre v tem primeru za poslovno (pogodbeno) odškodninsko odgovornost, ki temelji na krivdnem principu.

 

POSLOVNA ODŠKODNINSKA ODGOVORNOST AVTOŠOLE

 

Vsi vemo, da vožnja z vozili na motorni pogon nosi določene rizike, pri čemer stoodstotne varnosti seveda ni mogoče zagotoviti. Pogosto se v prometu dogajajo nesreče, ki imajo lahko usodne posledice. Zaradi hitrosti in sil, do katerih pride v prometnih nesrečah, so poškodbe pogosto zelo intenzivne, zdravljenje pa dolgotrajno. Prav avtošole so tiste, ki naj bi nas usposobile za čim bolj varno vožnjo, tako da bi prihajalo do čim manj nesreč v prometu. Namen usposabljanja v avtošolah je ta, da se kandidati za pridobitev vozniškega dovoljena (kandidati) teoretično in praktično usposobijo za samostojno varno vožnjo v prometu. Pri tem pa je samoumevno, da se morajo v okviru usposabljanja praktično seznaniti in preizkusiti tudi v čim več nevarnih okoliščinah, ki jih čakajo v prometu, kar pa seveda samo po sebi nosi določen riziko. Kandidat, ki se vključi v usposabljanje za pridobitev vozniškega izpita, tako zavestno prevzame tudi določen riziko nastanka morebitnih poškodb, ki ga prinaša sama vožnja z motornimi vozili.

 

Kandidati, ki se vključijo v usposabljanje, so običajno začetniki, ki se šele seznanjajo z vsemi zakonitostmi vožnje v prometu. Posledično je z njihove strani pričakovati večje število napak v času usposabljanja. Nemalokrat zaradi tega pride na primer do padcev kandidata z motorja, do trkov z drugimi vozili, povoženja predmetov ipd. Še posebej je rizična vožnja na motornem kolesu, saj je tu zaradi omejenosti zaščite možnost poškodb največja. Glede na navedeno se postavlja vprašanje, kakšna je narava odškodninske odgovornosti avtošole za poškodbe, ki jih pri usposabljanju utrpijo kandidati. Je dejavnost usposabljanja kandidata za pridobitev vozniškega izpita, ki jo izvajajo avtošole, nevarna dejavnost? Je torej v konkretnem primeru primernejša uporaba določb o objektivni ali krivdni odgovornosti? Gre za deliktno ali poslovno odškodninsko odgovornost? Na ta vprašanja bom poizkušal podati odgovor v nadaljevanju.

 

 

Usposabljanje kandidatov za pridobitev vozniškega dovoljenja ni nevarna dejavnost

 

Za škodo, ki nastane v zvezi z nevarno dejavnostjo, se šteje, da izvira iz te dejavnosti, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok[3]. V skladu s splošnim pravilom iz 150. člena Obligacijskega zakonika (OZ)[4] za tako škodo odgovarja tisti, ki se s tako dejavnostjo ukvarja. V konkretnem primeru je torej potrebno ugotoviti, ali je usposabljanje kandidatov za pridobitev vozniškega dovoljenja nevarna dejavnost. Kot nevarna se, v skladu s sodno teorijo in prakso, smatra dejavnost samo takrat, kadar je pri njej tveganje večje od običajnega in nevarnosti, ki jim je pri tem nekdo izpostavljen, presegajo nevarnosti, s katerimi se lahko sreča človek pri opravljanju vsakodnevnih opravil.[5] V našem pravnem sistemu se je oblikovala enotna sodna praksa, da se pravila o objektivni odgovornosti ne morejo uporabiti takrat, kadar je stvar ali dejavnost nevarna zaradi ravnanj imetnika oziroma tistega, ki se z dejavnostjo ukvarja.[6] Vrhovno sodišče RS je ob upoštevanju navedenih izhodišč v svojem sklepu II Ips 14/2014 z dne 20. novembra 2014 zavzelo jasno stališče, da usposabljanja kandidatov na motornem kolesu za pridobitev vozniškega dovoljenja ni mogoče opredeliti za nevarno dejavnost v smislu določbe 150. člena OZ. V obrazložitvi omenjene odločitve je Vrhovno sodišče navedlo, da

 

»učenje za usposabljanje vožnje z motornim kolesom za pridobitev vozniškega dovoljenja, še posebej, če gre za kandidate, ki so že končali ali skoraj končali usposabljanje, ne more predstavljati takšne povečane nevarnosti oziroma neobičajne nevarnosti za nastanek škode, ki bi lahko predstavljal konstitutivni element in nujen pogoj za izpolnitev tega nedoločnega pravnega standarda; ob pravilnem ravnanju tako usposobljenega učenca vožnje, ki upošteva navodila učitelja o načinu in hitrosti vožnje, namreč do padcev na učnem poligonu praviloma ne prihaja, kljub temu, da je na motornem kolesu, ki predstavlja relativno nestabilno vozilo, nujno prepuščen samemu sebi, tako, da učitelj padca fizično ne more preprečiti.«

 

Menim, da bi sodišče prišlo do enakega sklepa tudi v primeru usposabljanja za pridobitev vozniškega dovoljenja z drugimi motornimi vozili, saj gre pri usposabljanju na motornem kolesu dejansko za najnevarnejšo obliko usposabljanja, pri kateri inštruktor niti nima možnosti neposrednega vplivanja na manevre kandidata.[7] Vzrok za nastanek škodnega dogodka in posledične škode pri usposabljanju je največkrat prav neupoštevanje navodil s strani kandidata, kar pa se upoštevaje gornja izhodišča pojmovno izključuje z obstojem nevarne dejavnosti.

 

Dejavnost usposabljanja za pridobitev vozniškega dovoljenja, ki jo opravljajo avtošole, torej v skladu s sprejeto sodno prakso sama po sebi ne predstavlja bistveno povečane nevarnosti za nastanek škode od običajne in torej ne predstavlja za družbo nesprejemljivega rizika. Ob tem ne gre spregledati že prej izpostavljenega dejstva, da je kandidat določen del tega rizika tudi sprejel nase, ko se je odločil, da se želi usposobiti za vožnjo z motorjem, saj že vožnja z motornim vozilom sama po sebi predstavlja potencialno nevarnost za nastanek poškodb. Sodna praksa je torej postavila jasen pravni standard, da v zvezi z opravljanjem dejavnosti usposabljanja kandidatov za pridobitev vozniškega dovoljenja (za motorno kolo) avtošola ne odgovarja objektivno.

 

 

Poslovna krivdna odškodninska odgovornost

 

Vrhovno sodišče RS je v sklepu II Ips 94/2013 z dne 15. maja 2014 zavzelo stališče, da gre v razmerju avtošola – kandidat za pogodbeno razmerje, ki nastane s tem, ko se kandidat vključi v usposabljanje za pridobitev vozniškega dovoljenja. Posledično v zvezi z odgovornostjo avtošole pridejo v poštev pravila o pogodbeni odškodninski odgovornosti. Svojo odločitev je Vrhovno sodišče obrazložilo z naslednjimi argumenti:

 

»Kadar je škodni dogodek povezan s predhodnim pogodbenim razmerjem med oškodovancem in domnevnim povzročiteljem škode, je potrebno izhajati iz pogodbene odškodninske odgovornosti (členi od 239 do 246 OZ). Pravdni stranki sta nedvomno bili v pogodbenem razmerju, saj se je toženec zavezal, da bo tožnika usposabljal za pridobitev vozniškega dovoljena kategorije A, tožnik pa se je zavezal, da mu bo za to plačal. Šlo je za obligacijo prizadevanja. Tudi pri pogodbeni odškodninski obveznosti pa morajo biti izpolnjene vse štiri predpostavke: nedopustno ravnanje, ki je v tem primeru kršitev pogodbe, škoda, vzročna zveza in odgovornost, pri čemer se domnevni oškodovalec ne more razbremeniti odgovornosti z dokazovanjem, da je škoda nastala kljub njegovemu skrbnemu ravnanju (krivda ni predpostavka poslovne odškodninske odgovornosti), ampak zgolj na podlagi ekskulpacijskega razloga po 240. členu OZ.«[8]

 

Razlike med pogodbeno in deliktno odgovornostjo je podrobneje obdelala že dr. Špelca Mežnar v članku z naslovom »Pogodbena odškodninska odgovornost v sodobnem slovenskem obligacijskem pravu«.[9] Naj se na tem mestu osredotočim zgolj na temeljne razlike med navedenima oblikama odškodninske odgovornosti. Pogodbena odškodninska odgovornost temelji na kršitvi predhodno vzpostavljenega pogodbenega razmerja med strankama, medtem ko deliktna odgovornost temelji na obče sprejetem načelu o nepovzročanju škode drugemu, ki je udejanjeno tudi v 10. členu OZ. Deliktna odgovornost pride v poštev, če oškodovanec in oškodovalec pred nastankom škodnega dogodka nista bila v pogodbenem razmerju. Po mnenju dr. Mežnarjeve obstajata dve vrsti določb, ki opredeljujeta pogodbeno odškodninsko odgovornost in jo na ta način ločujeta od deliktne odškodninske odgovornosti. V prvo opredelilno skupino določb tako sodijo »tiste, ki uveljavljajo specialna pravila za pogodbeno odškodninsko odgovornost (na primer možnost izključitve, omejitve ali razširitve odgovornosti po 241. in 242. členu OZ)«,[10] v drugo skupino pa tiste »določbe, ki na prvi pogled sicer pomenijo lex specialis, a so toliko pomensko odprte, da dopuščajo različne razlage (na primer ekskulpacijski razlogi po 240. členu in obseg odškodnine po 243. členu OZ)«.[11] Ob tem želim na tem mestu posebej še izpostaviti, da krivda ni predpostavka poslovne odškodninske obveznosti, kar je sicer povzelo tudi Vrhovno sodišče RS v zgoraj citiranem sklepu II Ips 94/2013 z dne 15. maja 2014. Dr. Mežnarjeva v svojem članku sicer zaključuje, da posebna ureditev pogodbene in deliktne odgovornosti odpira vprašanja predvsem na teoretičnem področju, pri čemer v praksi posebnih težav ne povzroča.[12]

 

V konkretnem primeru bo torej moral oškodovanec (kandidat), ki je pri usposabljanju za pridobitev vozniškega dovoljenja utrpel škodo, za obstoj odškodninske odgovornosti avtošole primarno dokazati, da je avtošola kršila svoje obveznosti,[13] ki se jih je zavezala izpolniti na podlagi pogodbenega razmerja s kandidatom, tj. z vključitvijo kandidata v usposabljanje. V skladu z določbo prvega odstavka 239. člena OZ je namreč upnik upravičen zahtevati od dolžnika izpolnitev obveznosti, dolžnik pa jo je dolžan izpolniti pošteno v vsem, kot se glasi. Če pa dolžnik ne izpolni obveznosti ali zamudi z njeno izpolnitvijo, je upnik upravičen zahtevati tudi povrnitev škode, ki mu je zaradi tega nastala.[14] Večina teh obveznosti avtošole je sicer podrobneje določena že v samih predpisih,[15] ni pa mogoče izključiti niti primera, ko bi se kandidat in avtošola dogovorila še za dodatne obveznosti avtošole. Nadalje bo oškodovanec moral dokazati še preostale tri predpostavke poslovne odškodninske odgovornosti:

– da vzrok za kršitev izvira iz sfere avtošole,

– nastanek pravno priznane škode in

– vzročno zvezo med kršitvijo obveznosti avtošole in nastalo škodo.

 

V primeru kumulativne izpolnitve vseh gornjih predpostavk pogodbene odškodninske odgovornosti pa se bo pogodbena stranka (v našem primeru avtošola) odškodninske odgovornosti lahko razbremenila zgolj v primeru obstoja razbremenilnega razloga, določenega v 240. členu OZ. Dokazati bo morala, da svoje obveznosti ni mogla izpolniti zaradi okoliščin, nastalih po sklenitvi pogodbe, ki jih ni mogla preprečiti, niti odpraviti in se jim tudi ni mogla izogniti. Pri tem ne gre prezreti dejstva, da se avtošola poklicno ukvarja s svojo dejavnostjo in gre torej za strokovnjaka na tem področju, zaradi česar se bo avtošola v praksi zelo težko razbremenila odgovornosti na podlagi 240. člena OZ.

 

Sklep

 

Dejavnost usposabljanja kandidatov za pridobitev vozniškega dovoljenja, ki jo opravljajo avtošole, torej ne predstavlja nevarne dejavnosti v smislu 150. člena OZ. Nevarnost za nastanek poškodb pri izvajanju te dejavnosti namreč ne predstavlja za družbo nesprejemljivega rizika, ki bi utemeljeval uporabo določb o objektivni odškodninski odgovornosti avtošole. Avtošola je za škodo, ki jo kandidati utrpijo pri usposabljanju za pridobitev vozniškega dovoljenja, pogodbeno krivdno odškodninsko odgovorna. Ob izpolnitvi predpostavk pogodbene odškodninske odgovornosti se bo avtošola tako lahko razbremenila odškodninske odgovornosti zgolj v primeru, da bo dokazala obstoj razbremenilnega razloga iz 240. člena OZ.

 

[1] Zakon o voznikih (ZVoz), Ur l. RS, št. 109/10 in nasl., sicer uporablja izraz »šola vožnje«, vendar bom sam zaradi preglednosti in lažje razumljivosti v tem prispevku uporabljal obči javnosti bolj domač izraz »avtošola«.

[2] Glej na primer sodbo Višjega sodišča v Kopru Cp 164/2013 z dne 16. oktobra 2013.

[3] Glej 149. člen OZ.

[4] Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl.

[5] Glej sodbo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 93/2000 z dne 16. januarja 2001.

[6] Glej sodbo in sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 739/2009 z dne 17. februarja 2011.

[7] Pri usposabljanju na motornem kolesu sta inštruktor in kandidat povezana zgolj z radijsko zvezo in inštruktor nima možnosti fizičnega vpliva na vožnjo kandidata.

[8] Sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 94/2013 z dne 15. maja 2014.

[9] Mežnar, Š.: Pogodbena odškodninska odgovornost v sodobnem obligacijskem pravu, Pravosodni bilten, št. 4/2013, str. 25-36.

[10] Nav. delo.

[11] Nav. delo.

[12] Nav. delo.

[13] Primeroma navajam, da bo oškodovanec tako moral dokazati, da je na primer avtošola (oziroma pri njej zaposleni inštruktor) pri usposabljanju kandidata ravnala v nasprotju s predpisi in pravili stroke; da kandidatu ni dala ustreznih navodil in napotkov za izvajanje posamezne vaje; da kandidatu ni priskrbela tehnično ustreznega vozila; da ni poskrbela za ustrezno zaščitno opremo ipd.

[14] Drugi odstavek 239. člena OZ.

[15] Glej na primer ZVoz, Pravilnik o programu usposabljanja kandidatov za voznike motornih vozil (Ur. l. RS, št. 48/11), Pravilnik o šolah vožnje in vodenju registra šol vožnje (Ur. l. RS, št. 44/11 in nasl.), Pravilnik o pogojih za izvajanje programov dodatnega usposabljanja voznikov začetnikov in dodatnega usposabljanja za varno vožnjo (Ur. l. RS, št. 45/11) ipd.